Piranske soline, ki ohranjajo tradicijo že od 14. stoletja, letos beležijo obetavno letino. Kljub pozitivnim vremenskim razmeram pa se soočajo s pomanjkanjem delovne sile, kar predstavlja enega največjih izzivov za to unikatno dejavnost. V Sečovljah, kjer se razprostirajo glavna solna polja, je trenutno zaposlenih le 14 redno zaposlenih solinarjev, med njimi tudi Tia, ki je pred tremi meseci zapustila pisarno in se podala na solna polja.
Življenje solinarke: Od pisarne do solnih polj
Tia, ki je med redkimi ženskami v tem poklicu, je svojo pisarniško kariero zamenjala za delo na prostem. “Iz pisarne sem prišla v soline, saj sem sicer digitalna umetnica in pisarna me ubija,” je pojasnila med zajemanjem soli z velikansko lopato. Čeprav je s solinarstvom začela pred kratkim, se v poklicu vidi dolgoročno, saj jo izpolnjuje narava dela. “Pogrešam ustvarjanje, zato imam sedaj odlično kombinacijo, ko pisarno redno menjam za tole lopato in petolo,” je dodala za STA.
Fizično delo je izjemno naporno, še posebej ob vročinskih valovih, zato se Tia trudi delati predvsem zjutraj in zvečer, pri tem pa si pomaga tudi s posebnim brezrokavnikom z vgrajenimi ventilatorji. Njen moto je: “Ni slabega vremena, samo slaba oprema.” Njena perfekcionistična narava jo žene k temu, da vsako solno polje očisti do popolnosti.
Edinstvena pridelava in vpliv vremena
Solinarstvo v Sečovljah ohranja tradicijo iz 14. stoletja, ko je tehnologijo v ta del sveta pripeljala Beneška republika. Pridelava poteka povsem ročno in vključuje pobiranje soli s posebnimi grebljami, imenovanimi gaveri. Edinstvena značilnost piranske pridelave je petola, biosedimentna podlaga na dnu solnih bazenov, ki preprečuje mešanje soli z blatom. “Tako pridelujemo sol edini na svetu,” je izpostavil Matjaž Lužnik, predstavnik solin, za STA.
Vremenske razmere so ključnega pomena, saj neposredno vplivajo na količino pridelane soli. “Če je vreme stabilno, delamo dosti soli; če imamo veliko dežja, pa je delamo zelo malo oziroma nam dež včasih celo popolnoma onemogoči pridelavo,” je pojasnil Lužnik. Ob ugodnih pogojih solinarji poleg navadne soli pobirajo tudi izjemno cenjeni solni cvet, ki je namenjen dosoljevanju vrhunskih jedi in solat.
Tradicija in sodobni izzivi
Letos je proizvodnja soli obetavna. “Do sredine julija smo pridelali od 250 do 300 ton soli, saj zaenkrat nismo imeli večjega dežja in vreme ostaja dokaj stabilno,” je ocenil Lužnik. Povprečna letna proizvodnja zadnjih let znaša okoli 1600 ton. Največ soli so solinarji pridelali leta 2012, a takratna kakovost ni bila najboljša zaradi večjih nečistoč.
Kljub uspehom pa se solinarji vsakodnevno soočajo s pomanjkanjem delovne sile. “Generacije so danes precej drugačne, ljudje se včasih fizičnemu delu celo izogibajo,” pravi Lužnik. Poleg tega je velik izziv tudi zahtevno vzdrževanje infrastrukture, za kar močno računajo na pomoč države. V 90. letih so zaradi krize na trgu dela in slabe prodaje opustili južni del kristalizacijskega območja, imenovan Fontanigge, ki zdaj privablja številne obiskovalce.
Zaščita in prihodnost solin
Država je Sečoveljske soline leta 1989 zavarovala kot krajinski park, mednarodni strokovnjaki pa so jim leta 1993 podelili status Ramsarske lokalitete za zaščito močvirij. Morska voda na opuščena polja prinaša ogromno planktona in ribjih mladic za ptice, ki tam najdejo varno prenočišče in prezimovališče. Obalni prebivalci so soline nekoč gradili povsod ob morju, danes pa država ohranja le še tiste pri Sečovljah in manjše v Strunjanu, ki jih prav tako upravljajo Piranske soline.
Soline se razprostirajo na približno 700 hektarjih, od tega je več kot 650 hektarjev v Krajinskem parku Sečoveljske soline, manjši del pa v Krajinskem parku Strunjan.
